Veliko sem slišala o bolezni, ki ji pravijo sladkorna bolezen, saj se je vedno nekje govorilo o njej. Poznam tudi veliko ljudi, ki jo ima, nikoli si ne bi niti v najhujših sanjah predstavljala, da bo ravno sladkorna bolezen doletela tudi mene.

Začelo se je zelo počasi in potuhnjeno. Na začetku sem opazila nekaj znakov, vendar nisem vedela, kaj se dogaja. Ti znaki so bili:

• pogosta žeja
• suha usta
• prekomerno uriniranje
• težave s koncentracijo in
• ponavljajoča se vnetja.

To se mi je dogajalo že kar nekaj časa, nato sem se urezala v prst na roki in sodelavka v službi je opazila, da se mi rana po enemu tednu še vedno ni zacelila. Mimogrede je omenila, da ni vedela, da je tudi pri meni sladkorna bolezen, zato je bila začudena, ko sem jo debelo pogledala.

Vprašala me je, kdaj sem si zadnjič izmerila krvni sladkor in jaz sem ji povedala, da še nikoli. Vprašala me je še po ostalih simptomih in mi svetovala, da čimprej obiščem svojo osebno zdravnico. Razložila mi je, da je njej sladkorna bolezen dobro poznana, saj jo imata njena mama in babica. Povedala mi je še, da s to boleznijo ni šale in da ona že dolgo skrbi za redno gibanje in zdravo prehrano, še posebno zato, ker je verjetno nagnjena k temu.

Ker me je sodelavka kar malo prestrašila, sem takoj naslednji dan obiskala zdravnico in rezultati so pokazali, da je moj krvni sladkor res povišan. Napotila me je do strokovnjaka, kjer so ugotovili, da je sladkorna bolezen zaenkrat pri meni še blaga in si lahko pomagam s spremembo prehrane. Če pa se bo bolezen poslabšala, bom potrebovala zdravila, kasneje pa tudi inzulin. 

Odločila sem se, da bom naredila vse, da se pri meni sladkorna bolezen ne poslabša, oziroma da po možnosti popolnoma ozdravim.…